SAMOZADOVOLJEVANJE PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH
Včasih se zgodi, da starši ali vzgojitelji pri predšolskih otrocih, tako dečkih kot deklicah, opazijo, da se zelo pogosto dotikajo spolovila. Vzgojitelji v vrtcih to opazijo v času pred popoldanskim počitkom, starši mogoče zvečer, preden otrok zaspi. Lahko se dogaja tudi ob drugih situacijah, ki so bolj javne, saj otrok nima občutka, da je s tovrstnim vedenjem kaj narobe oziroma se mu ne zdi to nič nenavadnega. Otrok kljub opozorilom staršev in vzgojiteljev s stimuliranjem spolovila ne odneha, zdi se, kot da je to močnejše od njega.
Čeprav so starši ob tovrstnem vedenju vznemirjeni in zaskrbljeni, ne gre za redek pojav in tudi ne gre za vedenje, ki bi v prihodnosti vodilo k problematičnemu seksualnemu vedenju. Pri samozadovoljevanju pri mlajših otrocih gre za samotolažilno vedenje, tako kot sesanje prsta, grizenje nohtov ali kaj podobnega. Otrok pri normalnem raziskovanju svojega telesa najde senzacije, ki so prijetne in tolažilne ter jih uporabi v trenutkih, ko želi svoje telo in um umiriti in potolažiti. Seveda tovrstno vedenje običajno ni zaželeno, najprej zato, ker sproža neprijetna občutja pri starših in vzgojiteljih, ki na to gledajo kot na seksualno vedenje, hkrati pa se lahko na ta način otrok, ki še nima razmejitev glede socialno sprejemljivega vedenja, izpostavi sramotenju in žalitvam s strani vrstnikov in drugih ljudi.
Kot že rečeno, pri stimuliranju spolovila pri mlajših otrocih običajno ne gre za seksualno, temveč za samotolažilno vedenje, in z otrokom lahko poskušamo najti ustreznejši način regulacije čustev in telesnih senzacij. V prvi fazi je seveda potrebno preveriti, če otrok ni bil izpostavljen spolnemu vedenju odraslih ljudi, kar pomeni, da je potrebno izločiti možnost spolne zlorabe pri otroku.
Odrasli ljudje vključeni v terapevtski proces se včasih spominjajo, da so se že kot mali otroci pogosto samozadovoljevali, ampak v spominu nimajo občutka iskanja spolne potešenosti, temveč polnjenja neke praznine v času osamljenosti in zanemarjenosti. Otroci s tovrstnim vedenjem so velikokrat čustveno osamljeni in zanemarjeni. Seveda je to staršem zelo težko sprejeti, saj se z otroki ukvarjajo (velikokrat bolj, kot se je kdajkoli kdo ukvarjal z njimi), jih imajo radi in jim želijo in privoščijo vse najboljše. Ampak vsak otrok je drugačen in vsak ima drugačne potrebe. Medtem ko nekateri otroci brez težav že pri dveh letih sami zaspijo v svoji posteljici in tam prespijo celo noč, nekateri še pri sedmih ali osmih letih (pa tudi kasneje) težko zaspijo, ne da nekdo ležal ob njih, jih objel, jim nudil fizično in čustveno bližino. Vsak odhod v vrtec in vsaka priprava na spanje je za otroka nekakšno slovo in mu lahko povzroči stisko, ki jo razrešuje na različne načine. Poleg tega je otrok poln vtisov in doživetij, ki vzemirjajo njegov um in telo, nimajo pa še razvitega mehanizma, kako ta čustva in senzacije pomiriti. Najboljši način pomiritve za otroka je stik s staršem. Otroka namreč želimo naučiti, da v trenutkih stiske poišče starša in stisko deli z njima. Mnogi starši menijo, da je otrok v določeni starosti že dovolj star, da bi bil lahko bolj samostojen in so, velikokrat zaradi vpliva okolice in drugih staršev, precej v stiski ob otroku, ki ne more in noče zaspati sam, ali pa je na njih »preveč navezan« in ga zato prehitro odrivajo v »samostojnost«. V resnici pa ne gre za samostojnost temveč za siljenje v nenavezanost, ki je pa za otroka nemogoča, saj sam še ne zmore predelati težkih čutenj in pomiriti telesnega vznemirjenja. Za to potrebuje odraslo osebo ob kateri se nauči, kako se umiriti, kaj storiti z vsemi vtisi, ki so se nabrali čez dan, kako poiskati varno bližino. Če tega stika s starši nima, se navezuje na vrstnike, ali pa se zateka v samotolažilno vedenje. Mogoče nas to ne moti, ko je otrok v vrtcu, v času pubertete pa je lahko zadeva čisto drugačna.
Če starši opazijo, da se otrok pogosto zateka k samozadovoljevanju, predvsem v trenutkih, ko se mora umiriti, mu lahko pomagajo najti boljše in družbeno bolj sprejemljive načine samotolažbe in pomiritve. Velikokrat pomaga, če nudijo otroku več fizičnega stika v obliki crkljanja, objemanja, božanja, predvsem ob trenutkih, ko se otrok zateka k samozadovoljevanju. Pomembno je tudi, da se o tem, kar počne, z otrokom pogovorijo na način, ki ne sramoti ali graja. Otrok se ne zaveda seksualnega konteksta tovrstnega vedenja, zato nima razloga, da bi ga bilo sram in lahko ob sramotenju ali kreganju doživi zmedenost in stisko, ter občutek, da je slab ali da je z njim nekaj narobe. Mirno mu je potrebno razložiti, da smo opazili njegovo vedenje in da je tu podobno kot z vrtanjem po nosu – početje tega v javnosti ni primerno. Povedati mu je potrebno, da kljub temu, da pri tem doživlja prijetne občutke, in da je to, da si želi prijetnih občutkov, normalno, lahko drgnjenje intimnih predelov povzroči poškodbe ali vnetja in da mu želimo pomagati najti drugi način, da se bo počutil prijetno. Lahko gremo z otrokom v trgovino in z njim poiščemo igračko, ki mu bo prijetna in mehka in jo bo lahko božal, ko se bo spet pojavila potreba, da bi se dotikal svojih intimnih predelov (recimo v vrtcu ali zvečer pred spanjem), vprašamo ga tudi kaj on misli, da bi mu lahko pomagalo, da tega ne bi več počel. Zvečer preden zaspi se lahko stisnemo k njemu, ga objamemo, se z nim pogovarjamo o stvareh, ki so ga čez dan vznemirile in mu pomagamo, da mirno zaspi. Brez skrbi, zaradi tega ne bo nič manj samostojen, le stik med otrokom in staršema se bo poglobil in otroku na ta način pomagamo, da se bo naučil poiskati stik s sočlovekom in ne z »omamo«, ko bo v stiski.
Včasih je tovrstno vedenje zelo trdovratno in si otrok kljub vsemu kar ne more pomagati, da tega ne bi počel. Dobro je, če so starši ob tem potrpežljivi in poskrbijo, da imajo z otrokom dober fizični in čustven stik, neželeno vedenje bo sčasoma verjetno spontano izzvenelo. Kljub temu pa ne smemo biti presenečeni, če ga nadomesti kakšno drugo (bolj ali manj ustrezno) vedenje.
As. dr. Barbara Kreš
Uporabljeni viri:
Markham, L.(2012): Peaceful parent, happy kids: How to stop yelling and start connecting. Perigee book, New York.
http://www.focusonthefamily.com/parenting/sexuality/what-to-do-when-young-kids-masturbatehttp://www.focusonthefamily.com/parenting/sexuality/what-to-do-when-young-kids-masturbate
freepik 
freepik 
