PRAZNOVANJE V KARANTENI

Pred vrati so velikonočni prazniki. Ne glede na to, ali jih praznujemo v religioznem pomenu ali ne, skupaj z družino ali sami, so praznovanja povezana z različnimi rituali, tradicijami (npr. barvanje jajčk, družinski velikonočni zajtrk, družinska srečanja) in široko paleto različnih doživljanj. Za otroke predstavljajo vznemirjenje, pričakovanje, veselje, pri odraslih vzbujajo občutke hvaležnosti, povezanosti in prisotnosti, nostalgije, spomine na otroštvo.

A praznični dnevi lahko prinesejo tudi napetosti in nesoglasja v odnosih, utrujenost zaradi obremenjenosti s pripravami, stres zaradi velikih pričakovanj, kako bi moralo biti, pa ni. Nekateri ljudje ne marajo praznikov, ker jim zbudijo spomine na neprijetne, težke izkušnje v preteklosti, drugim prinesejo žalost in osamljenost, ker živijo sami ali ne morejo praznovati skupaj.

Ne glede na vse izkušnje, ki smo jih doživeli in okoliščine, ki jih doživljamo, je praznovanje, ki bo tokrat v nekaterih pogledih drugačno, lahko lepo in posebno, če si takšnega naredimo. Pri tem moramo najprej ugotoviti, kaj nam je pomembno; katere vsebine oziroma rituale želimo ohraniti, kako jih lahko prilagodimo, spremenimo. Mogoče bomo kaj opustili, mogoče vnesli kaj novega.

Če veliko noč praznujemo kot največji praznik krščanske vere, lahko pripravimo jedila za blagoslov in verske obrede spremljamo po televiziji, radiu, internetu, sestavimo molitev pri kateri sodeluje cela družina … Če je velika noč družinski praznik z ustvarjanjem, iskanjem pisanih jajčk, pečenjem sladkih dobrot in druženjem, lahko dogajanje fotodokumentiramo ali pa smo z najbližjimi s katerimi tokrat ne moremo praznovati skupaj povezani s pomočjo tehnologije. Razdalja ne more prekiniti vezi, ki je močna. Tudi če smo sami, lahko v dneve, ki so pred nami vnesemo praznični dotik: npr. polepšamo prostor s cvetjem, s praznično dekoracijo, poskrbimo zase tako, da se dobro počutimo in podobno.

Situacija v kateri smo, je naš ritem življenja spremenila in v marsičem ohromila. Mogoče v tem ni vse slabo. Mogoče nam bo to, kar doživljamo, pomagalo videti, kaj je res pomembno in kaj ni, da bomo začutili hvaležnost za vse, kar imamo in za ljudi, ki so v našem življenju. Lahko da se bomo bolj zavedli tega, da so majhne stvari, dejanja, pozornosti tiste, ki obarvajo življenje in da lahko tudi v posebnih razmerah trenutne sedanjosti ustvarjamo pristne odnose in trenutke, ki bodo stkani v lepe spomine. 

dr.  Klaudija Ferčak