INTIMA – kaj sploh je to?

Intima je verjetno eden od najbolj napačno razumljenih pojmov, ki jih povezujemo z odnosi. Velika večina ljudi to besedo izmenično uporablja namesto spolnosti, in jo na ta način zelo omejuje, včasih pa v odnosu z njo celo manipulira.

Erwin Raphael McManus v knjigi Soul Cravings piše naslednje: Spolnost je lahko najintimnejši in najčudovitejši izraz ljubezni, toda samo sebi lažemo, če v spolnosti iščemo dokaz ljubezni. Preveč moških zahteva seks kot dokaz ljubezni, preveč žensk pristane na seks, ker upa, da bodo dobile ljubezen. Živimo v svetu uporabnikov, kjer zlorabljamo drug drugega zato, da bi utišali bolečino samote. Vsi hrepenimo po doživljanju intime …

Kaj je torej intima, če vsi hrepenimo po njej?

Beseda intima izvira iz latinščine in pomeni notranji, najbolj notranji, povezan z notranjostjo. Intima je vse tisto, kar je najgloblje v nas; najpristnejša in najiskrenejša čutenja, želje, hrepenenja, občutek za dobro in slabo, za resnično in lepo. Je naša ranljivost, nenarejenost, nepopolnost – naš resnični jaz – to, kar smo, z vsem, kar smo.

Ljudje hrepenimo po tem, da bi nas v času našega življenja nekdo resnično poznal, razumel, čutil, in da bi čutili globoko povezanost z njim. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z odnosi na angleško govoročih področjih pomen intime (angl. intimacy) ponazarjajo s posrečenima besednima zvezama: vidim v sebe (angl. in-to-me-I-see), vidiš v mene (angl. into-me-you-see). Bistvo intime kot ga vidimo terapevti je torej odkrivanje/spoznavanje sebe in razkrivanje sebe drugemu v odnosu. Pomeni videti v življenje, notranji svet drugega in dopustiti, da drugi vidi v moj notranji svet. To pa še zdaleč ni enostavno, ker to pomeni odložiti maske, obrambne mehanizme in biti ranljiv pred drugim.

Intima je proces

Intima ne nastane naenkrat, ampak se v odnosu razvija postopoma. Zahteva vzajemno spoštovanje, skrb, zaupanje, varnost. Poleg tega pa tudi pripravljenost obeh partnerjev biti v odnosu, se učiti, spoznavati sebe. Ustvarjanje intime pomeni odriniti na odprto morje in se potapljati v globine. Je pustolovščina, ki zahteva priprave, veliko dela, znanja, da varno dosežemo vreden cilj.

Dimenzije intime

Resnična intima je temelj zdravih, srečnih in zadovoljujočih odnosov. Omogoča, da v odnosu nobenemu partnerju ni potrebno utihniti, se žrtvovati, izdati sebe, da oba partnerja lahko pokažeta svojo ranljivost, šibkost, kompetentnost in moč na enakovreden način na različnih dimenzijah partnerskega življenja.

Poznamo več dimenzij intime, ki se razvijajo z rastjo odnosa. Med seboj so enakovredne in prepletene. Če so pomanjkljivosti na eni, se bodo težave slej ko prej pokazale tudi na ostalih.

Intelektualna intima

S to dimenzijo se ponavadi začnjejo vsi naši odnosi; ne samo partnerski. Ko partnerja delita ideje, misli, mnenja npr. o pogledih na vsakdanje ali na družbeno življenje, o  prebranih knjigah, ogledanih filmih, o tem, kar vsakega izmed njiju zanima, na spoštljiv ter odprt način. Če lahko debatirata, sprejemata podobnosti, a tudi razlike v pogledih, ter se drug ob drugegem ne počutita ogrožena, ponižana, se vzpostavlja v odnosu zaupanje in občutek, da sta razumljena in da drug ob drugem rasteta tudi na intelektualni ravni.

Telesna intima

Dotiki, crkljanje, poljubljanje, izkazovanje nežnosti na različne načine, spolni odnosi – vse to je telesna dimenzija intime. Poleg tega pa gre pri tej dimenziji še za nekaj več: za poznavanje in sprejemanje telesa drugega, namenjanje pozornosti in skrb za telo v trenutkih utrujenosti, bolezni, doživljanju stresa. In nenazadnje tudi za zmožnost ohranjanja igrivosti in spolne privlačnosti obeh partnerjev v odnosu.

Čustvena intima

Čustvena intima v odnosu obstaja takrat, ko doživljamo, da je dovolj varno govoriti in deliti vsa čustva, ki jih doživljamo, razkrivati svoje dvome, negotovosti, bolečino, osebne skrivnosti, da je varno biti nepopoln in ranljiv. Ko čutimo, da nas drugi v celoti sprejema, spoštuje, četudi ve za naše najbolj skrite notranje boje, poraze, pomanjkljivosti, rane, in vemo, da v konfliktu tega ne bo zlorabil in uporabil proti nam. In ko po konfliktu lahko rečemo: »Čutim, da čutiš, kar jaz čutim« ali »čutim, da me čutiš in vem, da ti ni vseeno zame«, doživljamo globoko povezanost in pripadnost – čustveno intimo.

Intima kriznih situacij

Vzpostavlja se v trenutkih, ko odnos doživlja krizna obdobja kot so npr. izguba službe, bolezni, smrt v družini, težave z zanositvijo. Pomeni stati skupaj na istem bregu, se spodbujati, opogumljati, tolažiti, skrbeti drug za drugega, ko se soočamo s težkimi trenutki, ki se zgodijo v življenju.

Intima dela

Pri tej dimenziji intime gre za sodelovanje, zaupanje, zanesljivost pri najrazličnih vsakdanjih življenskih izzivih in nalogah, ki se dotikajo različnih področjih: starševstva, gospodinjskih opravil, izzivih finančne narave itd. Če partnerja doživljata, da se ne moreta zanesti drug na drugega, da ostajata za vse sama, se pojavijo zamere ter vrsto težav na drugih dimenzijah intime.

Izkustvena intima

V odnosu ne moremo vsega početi skupaj. Da partnerja ne počneta nič skupaj, pa je druga skrajnost. Izkustvena intima se vzpostavlja ob dejavnostih, ki jih partnerja počneta skupaj sama v prostem času. Sprehodi, večerni pogovori, šport, kolesarjenje, čas, ki je »najin«, je nujno potreben, da se razvija prijateljstvo med partnerjema in tudi čustvena intima.

Duhovna intima

Se dotika presežnih izkustev in doživetij. Lahko so religiozne narave (molitev, meditacija, pogovori o stvareh duhovne narave), lahko so povezani s tem, v kar verjamemo, kar daje smisel našemu življenju. In lahko so majhni trenutki čudenja, ki presegajo meje časa, ker se vse zdi na pravem mestu in popolno: gledanje sončnega zahoda; opazovanje majhnega otroka, ki je zaspal; poslušanje glasbe; smeh ob nerodni in smešni situaciji; sanjarjanje o skupnih podvigih, ko se vse zdi mogoče, itd.

Vse to je intima. Občutki sprejetosti, pripadnosti, povezanosti napolnjujejo in dajejo zagon našim odnosom ne glede na to, ali so partnerski, prijateljski. Če tega nimamo, doživljamo, da odnosom nekaj manjka.

Strah pred intimo

»Intima je najpomembnejše in najpogumnejše človekovo izkustvo«, piše Thomas Patrick Malone v knjigi Art of Intimacy. Čeprav vsi hrepenimo po intimi, ki nosi občutke globoke izpolnjenosti in povezanosti, se intime tudi bojimo. Zakaj? Ker se bojimo, da bi bili ranjeni, prizadeti.

Vsak odnos nosi tveganje in s tem povezan strah, da bi:

• doživeli zavrnitev, nesprejemanje, obsojanje;
• izgubili sebe, občutek svobode in kontrole;
• videli sliko sebe, ki nam jo lahko zrcali drugi.

Včasih je ta strah, čeprav se ga posameznik ponavadi niti ne zaveda, tako močno prisoten, da vpliva na zmožnost ustvarjanja in ohranjanja globokih, pristnih ter iskrenih odnosov. Pestra zgodovina odnosov, ki temeljijo predvsem na spolnosti in imajo kratek rok trajanja, želja po odprtem razmerju, težave z razkrivanjem čustev, različne vrste nezvestobe, odvisnosti, čustvena in fizična odsotnost, je le nekaj simptomov, ki lahko nakazujejo, da ima posameznik težave z navezovanjem in ustvarjanjem intime.

Odnosi zahtevajo pogum

Vsak odnos je tveganje, ker nas lahko pelje iz našega območja udobja. Če ne sprejemo izziv in ne vstopimo v prostor odnosov, če ne postanemo ranljivi ter dovolimo, da nas drugi vidijo, ne moremo osebnostno rasti. Brez poguma ne moremo doživeti, kaj pomeni ljubiti, biti ljubljen in pripadati – ne moremo doživeti resnične intime. Vedeti, da smo ljubljeni zato, ker smo to, kar smo, spoznati drugega v vsej njegovi ranljivosti in ga ljubiti za to kar je, je eno najbolj izpolnjujočih in pomenljivih življenjskih doživetij. A je prej potrebno tvegati in odriniti na globoko. Si upate?

dr. Klaudija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka