Kako povedati otroku za ločitev

Ko moški in ženska po letih skupnega življenja padeta v krizo in ko so razpoke tako globoke in razočaranja nepopravljiva, da niti sovraštva med njima več ni, postane v njunih očeh razveza neizogibna in edina rešitev. Suhoparni podatki, da se vsak tretji zakon konča z ločitvijo, pa ne pove, s koliko trpljenja so preplavljene družine, ki razpadajo.

Starševstvo traja do smrti!

Po razvezi so otroci pogosto tisti, ki še dolgo trpijo. Pa ne zgolj takrat, ko starši »pozabijo« otroku razložiti, kaj se dogaja, ker mislijo, da je otrok premajhen, ali takrat, ko se starša ne zmoreta dogovoriti npr. o skrbništvu in obračunavata drug z drugim v dolgih besednih in sodnih vojnah, ampak predvsem takrat, ko pozabljata, da sta še vedno starša. Da je starševska vloga tista, od katere se ne moreš in ne smeš ločiti! Kar pa pomeni, da sta starša kot mož in žena sicer ločena in zakonski odnose ne obstaja več, da pa se v njunih starševskih nalogah lahko dopolnjujeta. Kar starša pokažeta že na začetku ločitvenega postopka, ko pred otroka stopita oba skupaj in mu iskreno povesta o svoji nameri, hkrati pa ga nikar ne vključujeta v boj drug proti drugemu. In to ni vedno lahko. Posebno, ker se je v razbolel odnos vtihotapilo polno težkih čustev, ki so krojila družinsko vzdušje mesece in leta. Včasih se zdi, da otrokom celo odleže, ko starša odideta narazen, ker mučnega ozračja ne morejo več prenašati. In ko starša zmoreta ostati starša, so posledice »razsutega« doma, bistveno milejše kot otroštvo preživeto v okolju preplavljenem z alkoholom, nasiljem, kriminalom, zlorabami, grožnjami, terorjem….

Postaviti mejo med dvema vlogama

Čisto drugače bo otrok dojemal starša, ki znata postaviti mejo med svojim partnerskih odnosom in starševstvom. Kar ni tako težko takrat, ko je razveza ne samo na papirju, ampak v dejanskem življenju sporazumna, ko se partnerja uspeta dogovoriti o vseh pomembnih stvareh, ko ohranjata zadovoljive odnose in otroka ne »zlorabljata« za obračunavanje med seboj. Ko pa je bolečina pregloboka in so do razhajanja pripeljale nevzdržne razmere, o katerih se partnerja nista dogovoriti niti v več let trajajočem sodnem postopku, takrat otroci trpijo, bolj kot si starši lahko mislijo. Takšni starši ne zmorejo postaviti črte med dvema vlogami. Med vlogo zakonca, ki je propadla, in med vlogo starša, ki bo vedno obstajala.

Otrok ni kriv za vaše probleme!                          

Otroci nikoli ne morejo biti krivi, da je zakon propadel, čeprav se bodo največkrat sami počutili, da so sprožili odtujevanje med staršema. Kako bi le lahko majhen dojenček, popolnoma odvisen od mame in očeta, oddaljeval dve odrasla, ki sta se odločila za skupno življenje in ki ju sam neizmerno potrebuje? Res je, da prihod novega člana v družino temeljito pretrese zakonski odnos in direktno pokaže na kvaliteto, ki je bila zgrajena med partnerjema do tedaj. Partnerski odnos v prvem letu otrokovega življenja jena veliki preizkušnji in nemalo življenjskih sopotnikov v tem času razdvajajo dvomi v skupno prihodnost.

Zakaj sta me zapustila?

Ločitev pa prizadene otroke različnih starosti. Če pomislite še nase, zdaj, ko ste odrasli in bi vam danes starša sporočila, da se bosta razvezala, kako bi se počutili? Različna vprašanja bi vam verjetno postavljala, čeprav niste več psihično in fizično odvisni od njih. Kako pa se potem počuti krhko, nežno in občutljivo otroško srce, ko mu starša sporočita, da ne bodo več živeli skupaj? Kako se počuti otrok, ki mu kar naenkrat vzamejo tisto, kar mu že po naravi pripada…ko izgubi temelj za preživetje…ko mu spodnesejo osnovno varnost…? Zvrženega, krivega, morda jeznega, strah ga je…Otrok bo vedno sebe obtoževal, da je ostal brez enega starša. Ne razume, da ga starša nista zavrgla, če pa se on tako počuti! In prepričevanje, da temu ni tako le spodbija njegova občutja. »Še čutiti ne smem več tako kot čutim!« K otrokovemu doživljanju očeta in matere veliko pripomore, kaj starša govorita drug od drugem. In kakšen odnos imata med seboj in do otroka, čeprav nista več zakonca.  Nemalokrat se zgodi, da prizadeti partner svojemu otroku ne samo prepove stike z drugim staršem, ampak, da vse svoje gorje, jezo in bes, ki jo čuti do bivšega, zlije na otroka tako, da o njem govori najslabše. A dober starš je tisti, ki zmore postaviti mejo med svojo prizadetostjo, morda občutki zavrženosti, osamljenosti, ogoljufanosti, in na svojega bivšega pogledati zgolj kot na očeta ali mater svojega otroka. In otroku pripovedovati o »očetu« ali »materi« in ne kot o svojem nekdanjem možu oz. ženi. Ki ga ni zapustil…Da ni naredil nič narobe…Da ni odgnal očeta/mamo…Dovolite otroku, da sprašuje, da se pogovarja o njem/njej, čeprav se vam trga srce…Da ga kuje v zvezde, čeprav komaj zadržujete bes, ker vas je zapustil/a. Otroci potrebujejo v tem času veliko vašega potrpljenja, nežnosti in predvsem varnosti. Varnosti, da bo še vse dobro in zagotovila, da ga oči oz. mami še vedno ima rad/a, da misli nanj, čeprav se morda v otrokovem življenju ne prikaže več.

Otroci namreč potrebujejo oba starša in od zrelosti bivših partnerjev je odvisno, kako bodo znali postaviti mejo med dvema vlogama. Čeprav so kot zakonci razvezani in ne živijo več skupaj, pa kot staršem sicer ni treba da so »ostali najboljši prijatelji«, ampak da delujejo spoštljivo drug do drugega in s svojim starševskim odnosom nudijo prav tisto ljubezen in zaupanje, ki jo otrok potrebuje. Čeprav morajo sebe malce potisniti ob stran. In ob tem ne smejo pozabiti na otrokovo korist.

Ločitev prizadene tudi bivša partnerja

Posledice razveze so dolgotrajne, čutijo jih ne samo otroci, ampak tudi ločena zakonca. Ne samo eksistenčni problemi, dogovori za skrbništvo, neplačevanje preživnine ipd., ampak tudi močna čustva jeze, besa in sovraštva živijo še dolgo po razvezi. Ločitev pomaga iz ene stiske, odpira pa nove stresne situacije. Senca propadlega odnosa pa spremlja moškega in žensko tudi, ko skušata navezati nova ljubezenska razmerja. Če je bila v zakonu povod za razvezo nezvestoba enega zakonca, je po vsem verjetnosti jabolko spora v novem odnosu nekaj, kar je povezano s prevaro, lažmi, nezaupanjem. Čustva, ki niso predelana, izrečena ali pa jih sploh ne prepoznamo, niti se jih ne zavedamo, bodo ostala v nas vse dokler jih kakšna podobna situacija ne bo prebudila. Po drugi strani pa nas nehote privlačijo ljudje, ki bodo ustvarjali nam poznano čustveno ozračje. Npr. ženo, ki je bila poročena z alkoholikom, jo bo nezavedno privlačil moški, ob katerem bo doživela podobno grozo kot v zakonski zvezi, če svojih razočaranj in bolečin ne bo razrešila. Zato si je po razvezi dobro vzeti nekaj časa za odkrivanje samega sebe, svojih čustev, nemirov, hrepenenj in razočaranj, preden se podamo v nov intimni odnos.

Da bo ločitve ne bi prišlo

Raziskave potrjujejo, da je zelo majhen odstotek ločenih partnerjev, ki ponovno stopijo v zakon, srečnih. Ločitev je tako resnično zadnji izhod iz trpečega odnosa, saj razveza sama po sebi ne predelala težkih čustev. Zakaj se torej zakonca že prej ne odločita in vneseta v svoj intimni svet spremembo? Se iskreno pogovorita, spomnita na prve rožnate trenutke, ki so obljubljali najglobljo izpopolnitev? Kaj ju je takrat privlačilo, kaj sta cenila drug pri drugem? In kaj se mora zgoditi, da se bosta počutila spet ljubljena, zaželena? Če sta nad svojim odnosom že obupala, zakaj se ne bi obrnila po strokovno pomoč? Zakonca, ki se bosta zavestno odločila, da bosta resnično vse naredila za svoj odnos, vložila energijo, moč in čas, da bosta spoznavala, kdo sta, kaj doživljata drug ob drugem, se iskreno odprla besedam drugega brez obtoževanja in kritiziranja ter dovolila, da se zbližata tudi v žalosti in bolečini, bosta prepoznala, da sta v sebi oba ranljiva in tudi ranjena. In ko s odločila za odnos, ločitev nima nobene možnosti.

Nataša Rijavec Klobučar, spec. zakonske in družinske terapije

Članek je bil objavljen v reviji ABC Zdravja.