Ko žalujemo
Novembrski dnevi nas še posebej spomnijo, da naše življenje ni samo prepleteno z lepimi trenutki, s srečevanji, nasmehi, ampak so del našega življenja tudi minljivost, ločevanje, izgube, bolečina in solze, ki jih spremljajo. Izgubimo lahko službo, zdravje, finančno varnost, čustveno varnost, končajo se lahko odnosi … Posebno močno pa boli, ko za vedno izgubimo koga izmed najbližjih.
Proces žalovanja – naravni odziv na izgubo
Proces žalovanja je naravni odziv na doživeto izgubo, ki ga čutimo na vseh dimenzijah našega bivanja: telesnem, kognitivnem, čustvenem, duhovnem.
Telo se na izgubo lahko odzove na različne načine. Nekateri izmed njih so: izguba apetita ali povečana potreba po hrani in v povezavi s tem nihanje telesne teže, slabost, nihanje krvnega pritiska, padec imunskega sistema, telesna otopelost …
Na kognitivni ravni se lahko pojavijo: težave s koncentracijo, brezvoljnost, pomanjkanje motivacije za vsakdanje dejavnosti ali dejavnosti, ki smo jih radi počeli …
Proces žalovanja lahko prinese dvom o lastnih vrednotah, vprašanja o smislu življenja in vprašanja, povezana z minljivostjo življenja, z duhovnostjo.
Na čustveni ravni se pojavi veliko različnih čustev in mešanih občutkov; žalost, jeza, skrb, otopelost, prestrašenost, šok, krivda, nemoč …
Čustva pri žalovanju
Elisabeth Kübler Ross (1998, 2005) je zapisala, da obstaja pet stopenj soočanja z izgubo, s spremembo in so torej del procesa žalovanja. Ni vedno nujno, da so prisotne vse stopnje in tudi ne v takem zaporedju. Lahko prihajajo v valovih in se tudi ponavljajo.
- Zanikanje – »To se ne dogaja meni.«
- Jeza – »Zakaj se to dogaja?«, »Kdo je kriv?«
- Pogajanje – »Bom …, samo da to …«
- Depresija – »Ne morem več, preveč boli.«
- Sprejemanje – »Počasi sprejemam to, kar se je zgodilo.«
Vsak žaluje na svoj način
Vsak proces žalovanja potrebuje svoj čas in ga ne moremo prehiteti. Nobeden nam ne more povedati, kdaj je čas, da gremo naprej, ali da je čas prebolevanja potekel. Vsak proces žalovanja je namreč enkraten in edinstven, tako kot je vsako življenje nekaj posebnega.
Kako žalujemo, je odvisno od več dejavnikov: naše osebnosti, strategij soočanja s stresnimi trenutki, naših vrednot in duhovne usmerjenosti, okoliščin izgube, osebe, ki smo jo izgubili itd. Otroci žalujejo za svojimi starši drugače kot starši za otrokom, žena za možem drugače kot hčerka za očetom, otrok drugače od odrasle osebe … Drugače žalujemo, ko izgubimo nekoga nenadno ali ko je smo seznanjeni, da bo naš bližnji umrl. V nobenem primeru pa nismo popolnoma pripravljeni na to, da nekoga izgubimo.
Zdravi in nezdravi načini spoprijemanja s procesom žalovanja
Čeprav je vsak proces žalovanja zelo osebna izkušnja, pa obstajajo bolj in manj zdravi načini, kako se spoprijemamo z žalovanjem. Za to, da lahko normalno poteka, je potrebno, da skrbimo zase, in sicer tako, da:
- skrbimo za svoje telo: z zdravo prehrano, s telesno aktivnostjo …;
- se zavedamo, da je žalovanje normalen proces, ki sledi izgubi;
- si pustimo čutiti čustva, ki pridejo;
- smo z drugimi in govorimo o svojih čustvih, ko lahko;
- se udeležimo ritualov: pogreba, spominske slovesnosti, molitev …;
- čustva izražamo na kreativen način: pisanje, slikanje …
- vnaprej načrtujemo »občutljive dneve«: obletnice, praznike, počitnice, …, ki prebujajo spomine, čustva;
- se vključimo v terapevtski proces, v skupino za samopomoč …
Včasih načini spoprijemanja z bolečino izgube niso zdravi. Utapljanje bolečine v alkoholu, prenajedanje ali stradanje, uživanje drog, bežanje v virtualni svet, samopoškodovanje lastnega telesa … nam navidezno nudijo izhod iz trenutne resničnosti, ki boli, in lahko začasno tudi utišajo bolečino. Nam pa ta beg pred bolečino in njeno zanikanje, ki vztraja, podaljšuje proces žalovanja.
Ko žalovanje traja?
Proces žalovanja premore občutja, ki so lahko zelo intenzivna, celo strašljiva. Včasih se lahko zdi, da bolečina in pogrešanje ne bosta nikoli izginila, da bo žalost vztrajala v nedogled in da nič več nima smisla. Ko od izgube še ni preteklo veliko časa in ko bolečina še močno kriči, je prisotnost čustvenih vrtincev in nepredvidljivega menjavanja razpoloženja naravni del procesa … Z minevanjem časa čustva žalosti postajajo manj intenzivna, občutki boljšega počutja so vse pogostejši, počasi začnemo sprejemati realnost in nadaljevati življenjem, ki je sedaj drugačno.
Včasih bolečina traja dolgo časa in njena intenzivnost ne poneha. Pojavi se lahko tudi dalj časa trajajoče depresivno vzdušje, ki posamezniku onemogoča, da bi funkcionalno živel svoje življenje naprej. Ko se to zgodi, je treba poiskati strokovno pomoč, saj bomo le tako lahko preboleli izgubo in živeli naprej.
Živeti naprej ne pomeni pozabiti, ne pomeni ne imeti rad, ne pogrešati. Bližnjih, ki jih ni več med nami, ne moremo pozabiti. Za vedno ostajajo v naših srcih, v spominu, so del nas. Le svojo ljubezen jim sčasoma lahko in moramo izkazovati na drugačen način. Zaradi sebe in zaradi njih.
Klaudija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka
—
Viri:
- Kübler Ross, E. (1998). O smrti in življenju po njej. Mladinska knjiga, Ljubljana.
- Kübler Ross, E., Kessler, D. (2005). On Grief and Grieving: Finding the Meaning of Grief Through the Five Stages of Loss, Scribner.
