LOČITVENA ZLORABA

Ko otroci obtičijo vmes – v konfliktu staršev!

Ločitev in urejanje življenja po ločitvi prinese spremembe in marsikateri izziv. To je stresno obdobje, toliko bolj, če ločitev ni sporazumna, če je odprtih veliko nerazrešenih stvari in če so prisotna močna čustva, ki velikokrat vplivajo in pogosto tudi ovirajo sodelovanje bivših partnerjev na področju starševstva. Čeprav si večina staršev želi delati v korist otrok, včasih dejanja staršev otrokom povzročajo stisko, otroke ranijo ali celo škodijo otrokovemu zdravemu razvoju. Ko se to zgodi, govorimo tako imenovani ločitveni zlorabi.

Ločitvena zloraba je posebna vrsta čustvene zlorabe, ki jo izvajajo starši ali eden izmed staršev med ločitvenim procesom, razhodom in/ali po njem. So dejanja ali opustitve dejanj, ki povzročijo resne vedenjske, kognitivne in čustvene težave pri otrocih. Starši se velikokrat niti ne zavedajo, da določena njihova dejanja niso v korist otroka, da otroke čustveno obremenijo in ranijo.

Dejanja, ki škodijo otroku:

• postavljanje otroka v konflikt;
• iskanje čustvene podpore, tolažbe pri otroku;
• uporabljanje otrok za prenašalce sporočil;
• dajanje negativnih pripomb, opazk o drugem staršu;
• pregovarjanje, kreganje z drugim staršem v otrokovi prisotnosti oz. ko otrok lahko sliši;
• nenehno obtoževanje drugega starša za ločitev oz. rezultat ločitve;
• zasliševanje otroka za namene pridobivanja informacij o drugem staršu;
• prepovedovanje omenjanja imena drugega starša ali njegovega obstoja v vaši prisotnosti;
• uporabljanje otroka za namene manipulacije z drugim staršem;
• vplivanje na otroka, da bi vas pogrešal v času, ko je pri drugem staršu;
• vključevanje policije, ko to ni potrebno (ni nasilja, ni zlorabe);
• video- ali avdiosnemanje otroka za sodne namene;
• vključevanje otrok v pravne vidike ločitve;
• govorjenje otroku o prijavi, pravno-sodnih ukrepanjih, postopkih;
• zanemarjanje otrokovih fizičnih in čustvenih potreb, zaradi zasedenosti s sodno bitko;
• igranje vloge žrtve;
• razvajanje ali opuščanje postavljanja mej otroku in odgovornosti z namenom, da bi v očeh otroka postali “boljši, priljubljeni” starš;
• prekinjanje otrokovih stikov z drugim staršem;
• zadrževanje otrokovih stvari v namene kontroliranja ali kaznovanja drugega starša;
• zanemarjanje starševskih obveznosti glede otrokovih dejavnosti (npr. opustitev vožnje na dejavnosti) ali spreminjanje otrokovih dejavnosti samo zato, da bi vznemirili drugega starša;
• zadrževanje informacij pred drugim staršem.

Vse našteto se v večji meri pojavlja pri visoko konfliktnih razhodih, kjer je veliko čustvene prizadetosti z ene ali obeh strani, odprtih veliko nerazrešenih vsebin, ki jih bivša partnerja ne (z)moreta razmejiti od starševskega delovanja in svoj konflikt preneseta tudi na področje starševstva.

Ko se otroci znajdejo vmes – sredi ločitvenega konflikta staršev, posledice VEDNO SO. Vprašanje je samo, kakšne in kako globoke rane bo imel otrok, in kdaj bodo postale vidne. Dlje ko čustvena zloraba traja, bolj je obsežna, globlje so in bolj vplivajo na otrokovo življenje v prihodnosti.

Spodaj je naštetih nekaj posledic:

• telesni simptomi: glavobol, bolečine v trebuhu, slabost, driska, močenje postelje …
• psihični simptomi: strah, tesnoba, nihanje razpoloženja, povečana agresivnost in agresivno vedenje – čustveni izpadi, nasilnost, nezmožnost kontroliranja impulzov, depresija, samopoškodovalno vedenje;
• slaba samopodoba, ki je rezultat izpostavljenosti, kritiziranja;
• pretirana lojalnost: npr. do enega starša;
• ugajanje, ki vodi v izgubo “sebe”, pristnosti (otrok se nauči ugajati staršem, ugajati njihovim potrebam in tako skrbeti za njihovo srečo, sebe pa izgubi);
• pozneje v življenju: težave v partnerskih odnosih, težave z zaupanjem in vzpostavljanjem trajnih odnosov;
• odtujenost;
• zloraba alkohola, mamil;
• hitro vstopanje v seksualno življenje;
• duševne motnje.

A vsemu temu se da izogniti, če starša zmoreta sodelovati in delati v korist otrok ne glede na to, da partnerskega odnosa ni več. Ni enostavno, ker ločitev nikoli ni enostavna. Je pa zelo pomembno za življenje in dobrobit otrok. Če sama tega ne zmoreta, obstaja še vedno možnost, da ob strokovni pomoči najdeta način, kako sodelovati naprej. Ker tudi če se partnerski odnos konča, starševski odnos in naloge ostajajo.

dr. Klaudija Ferčak

Viri:

• Boyan & Termini, Cooperative Parenting & Divorce; A Parent Guide to Effective Co-Parenting, Active Parenting Publishers 1997
• Boyan & Termini, Crossroads of Parenting & Divorce: 5 Steps to Avoid Divorce Abuse, Active Parenting Publishers 2009
• Boyan & Termini, Psychotherapist as Parent Coordinator in High Conflict Divorce: Strategies and Techniques, Taylor Publishing 2004